Pod mrzlim januarskim soncem,
srce sem našel v škatli iz ledu.
Potresel sem kolikor zmorem,
je nekaj počilo in zdaj sem tu.

V rokah srce držim. Razjeda,
globoko v prsih nekaj, sred razpok,
kakor grotesken ptič-ujeda,
zabada kljun. Zabada ven in not.

Ukažem soncu naj počaka.
Dežnik iz zvezd nad glavo zavrtim.
Kakor poljub narahlo iz mraka,
snežinke so prekrile vse - snežim.

Brezčasen sem in naletavam.
Zvrtinčim v vetru časa svoj obris
v telo za hip, v telesu tavam,
in sem, kakor snežinka iz luči.

Snežim, snežim. Snežim brez kraja.
Snežim ljubezen. Tu snežim in zdaj. 
Snežim prek pekla, preko raja.
Samo snežim. Zato. Ne več zakaj.

damiroo