Zanimiva prilika, če pomislimo, da je Puškin menda pri 15 letih objavil svojo prvo pesem in to prijatelju pesniku. In če pomislimo, da se je odcepil od takrat ustaljenega pisanja in če pomislimo, da je tudi tukaj sneg ... so asociacije kar same naletavale v ta oddaljeni namišljeni pogovor, v katerem se tisti, ki piše, na nek način zahvaljuje in oddaljuje od tistega, kar je prabral.

Meni bi se še boljše bralo brez uporabe rim (čeprav seveda je ilustrativno zaradi načina takratnega pisanja, ampak pišeš v sedanjem času, ne?):

retorična vprašanja brez izjeme

spet ponavlja za starke gluhoneme

v mrazu združuje svet z vesoljem združuje

z močnim ritmom

mile besede kuje

In potem ne vem, če je zaključek čisto na mestu? (pogrešam eno tako zanimivo povezavo z naslovom ;)

Premisli, kaj od napisanega se ti zdi OK,