Ko moje truplo gre zvečer za šank,
moj glasbeni okus postane pank,
vlado in državo kolnem,
pljuvam po planetu bolnem,
z lahkoto bi kar sam pregriznil tank.
Pa pride ura polnoč na skrivaj,
tedaj postanem heavy metal zmaj,
trde pesti, pogled priprt,
iz mojih zenic veje smrt,
prirjove Iron Maiden v naš okraj.
Nenadoma je tukaj ura dve,
takoj pograbim Slakov devede,
postanem Henček, Modrijan,
zavriskam glasno ves predan,
po žilah planšarskih mi kri zavre.
Ko tavam proti domu, je vsaj pet,
v gorečem grlu zadoni oktet,
krulim tiste za pogrebe
in iz neke iks potrebe,
izbruham žalost na ta bedni svet.
Soproga za kosilo me zbudi,
takrat posluha ni, posluha ni,
na stolici se presedam,
prav ponižno jo pogledam,
posluha niti z njene ni strani!
urednica
Poslano:
26. 01. 2014 ob 16:22
Spremenjeno:
27. 01. 2014 ob 10:36
Zabavna, v zanimivo rimani formi, vsekakor opažena!
Lp, lidija
Hvala za komentar. Res je bila mišljena tako bolj šaljivo. Z določenimi avtobiografskimi elementi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ficra_zom
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!