Odeta v barvito jesen,
a v prosojnih krošnjah
bela koprena minevanja,
gole veje in debla
kot da se iščejo,
se prepletajo,
priklanjajo se in vrtijo,
vabijo se na ples,
med odpadanjem zadnjih listov.
Sokovi se pretakajo v korenine, v izvir,
še zadnji krog odplešejo
in še preden odložijo tančice,
se umaknejo vase,
se odenejo v hlad in v belino.
Samotna, osivela in brez naličja,
a izpolnjena v svojem (ne)bivanju.

Ljuba Rebolj