Včasih skozi steklo

poslušam tvojo abecedo,

ko lovim odmeve.

Ponuja mi izhode in razlago

me dela živo,

takrat črke lovim, jih stehtam

in ti jih vračam v enaki teži.

A danes ne.

Ne vem,

kako sem se znašla pred tabo,

ker danes nisem pri volji

za zlajnane note

in tisočkrat prepete melodije.

A stojim tu,

morda se poslavljam,

ko mi tvoj nasmeh že streže s sladkobo

in se ti ustnice kar izgubljajo

v obliki čočoladne banane,

da bi nje sladkost prekrila še en greh.

Čokoladnih banan sploh ne maram!

In znane črke bodo vsak hip poletele

iz tvoje negibnosti,

da bi me zadele,

da bi se v vsej svoji medenosti

spet lepile na mojo izsušeno kožo.

Ne razumeš! Nikoli nisi razumel.

Še vedno odmevajo presladko,

in kar izzovejo bolečino.

Ob njih me zaskeli,

ko se zaletijo v izrastke

že davno posejanih dvomov.

Danes tudi tvojega pogleda ne prenesem!

Nikoli nisem zavohala,

kdaj prihaja odišavljen

z tujim vonjem.

Ne, danes nisem pri volji

za tvoje sladke torte

in sočne pite.

Danes te ne bom poslušala

in ne bom govorila

in zdaj sem prvič zadovoljna,

da si le še zaprt v majhen prostor,

od koder me tvoj pogled

lovi skozi steklo,

močno pribito na trdne zidake,

saj takšen mi ponujaš možnost,

da z gluhimi ušesi v lahkotnosti

odkorakam in zaprem vrata. 

Neni