Besede so prav tako prazne.

Dokler nekdo ne omeče sobe z rdečo in rumeno,
ne morem razglabljati, kaj to pomeni za pikapolonico,
ki se skriva v kotu (in ne mara rumene!).

Če nihče ne izseka gozda do golega in se smeji
škrnicljem, ki prav nič ne spominjajo na ženske hribčke,
nihče ne ve, kaj naj bi bil golosek.

In če se pogovarjamo o balonih na vroči zrak,
nihče pa ne ve, da prav tak visi na stropu neke kavarne,
ne bomo niti slutili, da je metafora za tisoč in eno sekundo,
presedeto v čakanju premika kazalcev.

Prevečkrat se pogovarjamo o nepomembnih stvareh.

Uboge besede, poslane v sirotišnice Brez pomena.

P.S.: Ljubiti tam ždi že 2014 let.

Helena Zemljič (MalaSenca)