Velike so bolečine

in daljše od razlag.

Kot kaplje,

ki vztrajno napolnjujejo umivalnik

Tvoje sreče.

Brišem tvojo

prosojno kožo

in masiram srce do neprepoznavnosti.

In ti niti ne trzneš.

V vsej svoji lepoti

lebdiš nad posteljo,

med svitom in temo.

Ne zaprem oči,

da se ne izlijem vate,

da se ne prisesam

na tvojo lepljivost,

na trpljenje, ki je moralo umreti.

Velike so bolečine,

večje od besed,

ki jih zamolčim

pod povešenimi rameni.

Praviš- pesem.

V tej sobi je ni.

Ni ničesar.

Martina Pavlin-Essentia