Dve tableti na noč
in upanje ki se mu izteka rok trajanja
je vse kar imam
a marsikdo še tega nima
mar ne
in imam sanje
ob katerih se prebujam v jutrih
ki se zdrobe v prah
ko prebirem tvoje besede
ki ne prinašajo nič novega
le obljube ki nikoli ne ozrejo dneva
in s tem živim
trudim se lagati samemu sebi
da bo še vse v redu
a tako očitno je jasno da ne bo
mar ne
saj dvestoštirideset dni in še nekaj
dovolj zgovorno pove vse
mar ne.
Ko upanju damo krila, potem je dosti boljše, ni tko.
Drugače je žalostna pesem.
Lepo.
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!