V sanjavi mesečini,

potok šiba pod nebo,

spušča zvok mi v ušesa,

ki preplavi mi telo.

Ko stojim in gledam v brazde,

tisočletnega potoka,

sanjaško kakor mesečnik

se uležem v mislih vanj.

Nosi me naprej,

brez nog in rok,

nepremišljeno potujem,

v svobodo zbrisanih vseh mej.

Tukaj bom stala še čez tisoč let,

verjetno se bom isto spraševala,

le kam gre.

V brezkončnosti lepote

je ujet v ta prehiter svet,

ki nikdar se ne ustavi,

samo gre.

In jaz z njim.

Barby