Danes odganjam zastarele ukaze,

ki veljajo le še v maminih očeh.

Prebujam svež veter,

ulovim ga v rokav,

da na pišu odletim v tukaj in zdaj.

Drugače smo včasih igrali klavir,

čeprav tipke so iste ostale,

drugačen nekdaj je bil policaj,

prijazen možakar, voljan za klepet.

Še sneg je drugače pobelil tla,

v škripanju in veselju se je trlo ljudi.

Danes je drugače in jutri bog ve kako

si bomo podajali roko.

Stečem v cvetličarno da še ohranim stik,

in spomin,

ko rožo nekomu podaš in upaš,

da nikoli ne uvene mu misel nate.

Barby