Iz že presahlih ust le samonikla trta,

samotnost po iskanju

in vonj po oljki iz zaraščenega vrta

v srebrno poznem valovanju.

Ne glej me z volčjimi očmi,

ko sama grem v breztežno potovanje,

z okamenelo rano za odtekanje krvi,

je molk le kaplja strupa v poslednje ljubkovanje.

Vzdih vetra še za polkni rožmarina,

v zatišnih krajinah zavrnjenih objemov,

sem le izdelovalka iluzij iz divjega češmina,

v svoji začasnosti obdana z ničevostjo pomenov.

henodarling