Tujec
Sede gleda pred seboj
nekoliko brezciljno.
Ne vstane, ne odide.
Ni več strahu,
vznemirjenja navzočih.
Vonj miline prežema ta svet.
Zaprte ostanejo misli,
kdorkoli že pride.
Nekdo vstopi.
Ravnine spominov,
počasen tok skrivnosti,
vztraja v zaupanju svojem.
Nerazkrit, nežen, srečen nasmeh.
Od daleč srebrijo se kocke ledu.
Toplina miru v sijočih očeh,
kotiček spoznanja - v izrazu obsojen.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: gost
- 17. 01. 2014 ob 18:30
- Prebrano 527 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 137.07
- Število ocen: 6
