Sede gleda pred seboj

nekoliko brezciljno.

Ne vstane, ne odide.

Ni več strahu,

vznemirjenja navzočih.

Vonj miline prežema ta svet.

Zaprte ostanejo misli,

kdorkoli že pride.

Nekdo vstopi.

Ravnine spominov,

počasen tok skrivnosti,

vztraja v zaupanju svojem.

Nerazkrit, nežen, srečen nasmeh.

Od daleč srebrijo se kocke ledu.

Toplina miru v sijočih očeh,

kotiček spoznanja - v izrazu obsojen.

gost