Zopet klečim v kuhinjskem kotu, kjer poznam že vsako gubo na oljnatem zidu in kjer je leseni pod izgubil sijaj. Z Zdravo Marijo na ustih sem se naučil šteti do deset. Žebram brez prestanka. Globoko sklanjam glavo, da jim izkažem kesanje, ki si ga tako želijo. Da se mi desetero otrok, nagnetenih na peči, lahko posmehuje.

Le prst sem zavrtal v hlebček masla. Tja na sredo, kjer je bila vtisnjena planika.  

Za smrekovo mizo tudi mati moli in posmrkava. Očetovi glasni koraki bi me morali opominjati na napako. Ne bo me tepel. Niti pogledal me ne bo. Slutim kako se mu srajca lepi na prsi in kako gumbi popuščajo pod pritiskom besa. Kaj če bi stopil pred njega, da mi gumb izstreli v oko? Tudi potem ne bi jokal. Vsaj ne na glas.

Pa so rekli, da bi moral. Vsaj na pogrebu stare Mici, čeprav je znala le kričati s hripavim glasom.

Bi res moral čutiti sram in jokati? Bi se moral bati pekla in peklenščkov?

Tokrat bom molil za vse nas, ker je že dolgo tega odkar je Bog nazadnje stopil skozi vrata naše hiše.

Martina Pavlin-Essentia