Tavam kot v temi, v vsakdanu zgubljena.
Hitim sem in tja, a ne vidim pomena.
Iskreni nasmehi so redki postali,
očitno so v prejšnjem življenju ostali.

Vse je drugačno, s pridihom črnine,
vse kar pogledam, obuja spomine.
Ustvarjam zato, da zapolnim praznino,
a s tem vedno bolj padam v globino.

Begajo me prebliski svetlobe,
zvoki kitare in znane podobe.
Vse to je blizu, a zdaj ni več moje,
saj v takih stvareh uživaš le v dvoje.

V temo me vleče kot v strašnem snu,
sprašujem se le, kdaj bom čisto na dnu.
Ne vem, če mi bodo spet zarasla krila,
da odletela bom iz brezna
in se med belimi oblaki skrila.

HIPI