V zatohli sobi hruškast najstnik gnije,
obraz trepeče ritmično zaslonsko,
živi, razmišlja, čuti po betonsko,
poletno sonce zunaj žgoče sije.

Njegova mati v jezi roke vije,
ne šteje prošnja, vpitje ne huronsko,
otroku svojemu želi nagonsko,
da rádosti sveta se naužije.

Otrok pa še predobro izkorišča,
dobroto staršev vrača brez upora,
da mir mu dajo, se učiti mora.

Tak človek nima svojega stališča,
usodo raje drugim dal je v rôke,
živi pač ne, umira na obròke.

ficra_zom