Za pozabljenimi vrati
Izginjaš.
Kot pesem,
ki jo je izpraskala noč.
Hlad postaja s tišino še globlji.
Tako prazna sem v tej nedotaknjenosti.
Brišem prah, ki se je zajedel
v pore nespečnosti,
v pore laži, ki si jih lastim
kot poslednji odmev misli.
Izginjaš.
Kot pesem uvelih krhljev.
Na ugaslem ognjišču
odhaja upanje.
Nepovratno.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 15. 01. 2014 ob 11:02
- Prebrano 678 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 172.79
- Število ocen: 9
