Po sunkovitem priletu,

kdo ve od kod,

je treščila,

kjer se je zapletla v goste lase.

Brez postanka

je kot čista rosa

počasi polzela po dolgem kodru

vse do konice,

kjer je za hip postala,

nato pa previdno kapnila

na žametno bluzo.

V višini prsi

si je na gumbu počila,

ko je potrpežljivo čakala

tisti trenutek- pravi vdih,

da jo je ta globoko posrkal

vse do čelnega režnja.

Razsvetlila je prašno podstrešje,

ga prevetrila,

ko je rasla in se sestavljala,

dokler ni bila dovolj čista in močna,

takrat se je spustila v ustno votlino,

da se preoblikuje v najlepšo besedo,

a ji trmasta bela ograja brani pot,

tisto toplo besedo,

ki osvobaja,

a še zdaj kot cmok polni votlino

in čaka,

da jo končno izdušiš.

Neni