Ljudje skrojeni smo po mnogi meri,
Zato smo pestri in smo raznoteri.
Od duše so do duše druge slike;
Celo v podobnostih so nam razlike.
A včasih se mi zdi, da smo enaki,
Da smo uniformirani vojaki,
Da ženemo za ciljem se meglenim,
V pohlepnih, črnih srcih porojenim.
In drugič zopet vidim, da vse lépo,
Kar mogli bi imeti, okno slepo
Z razbito šipo je nekje v očesu,
Neznano, tuje gonu in telesu.
A kar je mračnega v zavesti zbrano,
Prerado se prebije nam na plano,
Ugasne zadnji iskri up, ki tli še,
Poslednjo sled človečnosti izbriše.
Zato vse manj zrem ven, vse bolj navznoter,
Strmim v bolj skromen, vendar lasten smoter:
Biti dobro. Biti dobra. Biti.
In že do tu težkó se je prebiti!
Samotna, ozka, grbava je cesta
In plazi se skoz zapuščena mesta;
Poredko v kakšnem oknu luč zasveti;
Hudo je v tej pokrajini živeti.
Zato še hranim kljuko si za vrata
Za svet, ki v njem nikdar ne bom bogata,
Vsaj ne po normi, ki jo družba daje;
Za tiste neduhovne, mrzle kraje,
V katerih še za pesem ni prostora
In kjer med tujci preživeti moram.
Pramati v genih pa mi v misli rine:
Iz mene si – kot vsi. Pozabi rime!
Aleksandra Kocmut - Kerstin