Lovci,
lovci sreče smo.
Lovimo jo v svoji lovski nasladi.
Lovimo in preganjamo jo neprestano:
zagnano, goreče, poželjivo.
V divjino plešemo
svoj lovski ples.
Bedimo, spimo, sledimo,
z napetim lokom.
Neslišen je let naših puščic.
V naših očeh kriki,
izpod naših puščic,
v pohlep zmage, iz ran sreče izlita kri.
S krvavo sledjo bega
tlakujemo poti;
na cilju pogube
plenimo.
Krvava bremena,
na srčno stran zadana,
prinašamo v svoj dom.
Med potjo izkrvavijo
in se v domu izbrišejo
iz besede: življenje,
da razrežemo še toplo meso
in se ob ognju strasti nasitimo.
Nasitimo: očeta, mater, hčere in sinove, narod.
In pojemo našo pesem:
Smo lovci! Lovci sreče.
Poslano:
01. 04. 2014 ob 20:01
Spremenjeno:
01. 04. 2014 ob 20:03
Pa jagerčku figce moli :)))
lp
jaz bi pogumno; pesem vrgel v 2. ali 3. osebo množine ;) Naj se ogledalo postavi, naj sreča ostane svoboda.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Žniderič - Jošt Š. (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!