Sezuto hrepenenje (sonet +)
V praznino se pretaka hrepenenje,
goreča želja je moči izpila,
bolest neskončna meje prestopila,
so le postružki upov sla življenja.
Brez cilja stopa po samotni poti.
Korak odstira listje ovenelo,
ki mrzli srež prebarval ga je v belo;
se sajasta tišina v noč bohoti.
Že zdavnaj je izgubil obuvalo.
Ne čuti več zmrzali bolečine ...
In hodil bo naprej, če se bo dalo,
saj Pot bo trajala, dokler ne mine.
Zgolj hrepenenje je bilo premalo,
da bi vrnilo mu nazaj spomine.
+
Ko bo nekoč poniknil v rahli prsti,
stopinje stare ruj preraste rdeči,
bo nova duša sanjala o sreči.
Še ena tistih, ki trohnijo v vrsti.
goreča želja je moči izpila,
bolest neskončna meje prestopila,
so le postružki upov sla življenja.
Brez cilja stopa po samotni poti.
Korak odstira listje ovenelo,
ki mrzli srež prebarval ga je v belo;
se sajasta tišina v noč bohoti.
Že zdavnaj je izgubil obuvalo.
Ne čuti več zmrzali bolečine ...
In hodil bo naprej, če se bo dalo,
saj Pot bo trajala, dokler ne mine.
Zgolj hrepenenje je bilo premalo,
da bi vrnilo mu nazaj spomine.
+
Ko bo nekoč poniknil v rahli prsti,
stopinje stare ruj preraste rdeči,
bo nova duša sanjala o sreči.
Še ena tistih, ki trohnijo v vrsti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 17. 11. 2008 ob 10:04
- Prebrano 906 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 236
