ČUTENJE
Še vedno verjamem v pravljične ostroge,
ki bodejo dan.
Spomladi mi zrastejo črke,
ki jih polagam,
kot lučke v potok,
ki daljša večer.
Z mano na bregu je dlan,
ki z dotiki prepredena
ebenovinaste bela
nakazuje pozdrav.
Vidim leteti njeno telo.
Boben udarja.
Odzvanja utrinek trenutka.
Ki je že končan.
Samo po sreči še vedno diši.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sandra Kocijančič
- 11. 01. 2014 ob 21:30
- Prebrano 661 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 192.09
- Število ocen: 6
