Veter premika listje,

ki hodit ne zna.

Lebdi v zraku kot jaz,

preden se postavim na tla.

Čez noč se zavem,

da dan ni več isti kot je bil,

kot včeraj ki umre odprtih oči.

Ne trese me več misel ki plašila me je

skozi noči,

sedaj se smejim v sebi, počasi

previdno, da kaj ne zalomi se.

Sem kot list, ki plapola,

a vem, da kmalu se bom obula

In stopila odločno v

vseh teh vodah prepolnih

uresničenih želja.

Barby