Po daljavi tišine

korak obstoji,

kjer je še čevelj izgubil

svoj edini podplat.

Vrane neusmiljeno kljuvajo razum,

ko zrak opit s predajo

dvigne kvišku pogled

zalepljen s prahom samote,

da zastrmi

v prisotnosti topline živih,

ki se objeti z vetrom

vlečejo po nebeškem drsališču.

Tu so!

Fantek in mali konj,

riba in gospa v dolgi obleki,

zdaj se izduši pozdrav

zvestim popotnikom.

Morda pa z druge strani nekje

kak slikar v njih išče svojo sliko

in nekje prav zdaj samoten starec

jim nežno šepeta svojo izpoved,

ko izrišejo mu

že davno izgubljen obraz.

Neni