veliko obdelav, končna z ločili in veliko začetnico

Čudovita, sedaj se še lažje bere.

LP, mcv

Pripravljam komentar, do takrat pa tole.

Končal sem z urejanjem lani, z lansko zadnjo oceno ravno pri Vesni, danes sem tukaj prvič po novem letu, da malo pogledam novo bero (in po "novem" ocenim) in je bila najstarejša nepregledana pesem ravno Vesnina. Zgolj naklučje, a pesem je za moje taprava.

Bom torej v komentarju pojasnil, zakaj....

Vrata, ki iz te pesmi vodijo v – pesem, (kaj pa drugega,) so po svoje nedostopna, saj je pred njimi češnja. Meni se zdi, da je to seveda drevo, ne drobna črnica na prašnih tleh, a lahko bi bilo tudi slednje. In že je pred nami čisto na materialni ravni neverjetna večplastnost te – pesmi.

Seveda je prav mogoče, da je drevo pred vrati jablana, ne češnja in še celo več, v resnici ni nobena ovira, saj ni veliko drevo, ampak skromen bonsai, pod katerim stoji mala Japonka in tako dalje in dalje skozi asociacije, ki jih divje trese iz sebe ta – pesem. Na vse strani, na videz brez logike, a ravno zato – poetično.

Poleg te zapeljive večplastnosti, je zanimivo tudi to, kako se nam, bralcem, ves čas podtika »zgodba«, ki se seveda vedno izmakne, ker je to pač – pesem in je tako prav. In zato se pesem vsaj trikrat neverjetno preusmeri /najmanj pri verzih,: Lezel je med rjuhe, Na drugi strani je bila Japonka ter  V pločevinki brez naslova/ a tudi to je bolj navidezno, kot res, saj pesem kar zdrsne proti svojemu koncu, proti tisti, ki se je stotič napisala sama, proti – pesmi.

In da je konec še poudarjen, čisto za konec naletimo, ne več na eno samo, pač pa na cel gozd – pesmi. Ki seveda nikoli niso ne »moje«, ne »tvoje«, ne od nikogar, ampak preprosto so. Pesmi.

Peter, kaj naj rečem? Hvala za tako poglobljeno branje in podroben komentar k moji pesmi. Presenečena sem in vesela. :-)

Še naprej prijeten pesniški večer,

Vesna.