V jutra so vedno šli

in njihovi koraki so pokrivali

lahne sledi izgubljenih iluzij.

V jutra so se izgubljali

tvoji nasmehi

in modrina oči, ki to več ni,

a čas je pustil drhteti

dušo na ovinku pri luči,

v dihu je beseda ujeta

v mraku je pregrešna zavita,

v molk prekleta in nedorečena.

Boš jutri še tam?

V jutra so vedno šli

in mrmranje je zamrlo,

zaprlo veter v nezveneč hip.

nera