Že od antike naprej obsojena
na propad, na večni pregon,
bežim v brezkončno izgnanstvo.
Že od antike naprej negativna,
manj vredna in zapostavljena,
posmeh proti veleumom znanosti.
Že od antike naprej obupana,
neizvirna, občutljiva in otipljiva,
naivnežem za krajšanje časa,
mogoče rešitev v navpičnem
stolpcu križanke, ki jo je previdno
z zlatimi črkami kasneje, kar nekaj
stoletij zatem, zapisal Bonaparte.
Od antike naprej grešna luč, ki ne
ponuja orientacije, temveč pogubo.
Pogubo, v kakršno sta Jacob Ludwig
Karl & Wilhelm Karl spravila
njunega Janka in njegovo Metko.
Že od antike naprej zaznamovana,
še sama ne vem zakaj, ker ni na
meni nič grešnega, sem nedolžna.
Z zlatimi črkami me pišejo po
tlakovcih glavnih evropskih mest –
za Ameriko ne vem, ker nisem bila tam.
Me slavijo ob kozarcu rujnega in
mi na neskončne besede polagajo
melodijo, ki nikakor ne sodi zraven.
Že od antike naprej obsojena z besedo
enega človeka, ki me je izgnal –
mene in sorojake, ki so me vzljubili,
čeprav me ne bi smeli.
Že od antike naprej zapostavljena,
ker ljudstvo ne prenese ovinkarjenja.
Pa so me kljub grehu, ki nihče ne ve
kakšen in kako velik je, vseeno vzljubili
največji možje tega sveta. Me ljubijo še
danes, le možje so se na položajih obrnili.

Poezija, pesem, spev.
Že od Platona naprej
manj vredna vsemogočnost.

Anja G.