Za žametno zaveso se ne skrivam več,
ovita v črno meglo plešem v soju sveč.
Zaslišim glasbo in se zlijem z melodijo,
ter za trenutek spet začutim harmonijo.

Z vsakim mojim gibom črna megla izginja,
postopno se tema v svetlobo spreminja.
Začenjam razločati jasne obrise,
postajajo oddaljene meglene lise.

Megla odnese temne spomine,
strah in brezup za vedno izgine.
Pomen izgubijo stare zamere
in drugi pozabijo slabe namere.

Ko plešem, vem, da bodo spet mi zrasla krila,
da se v višave bom povzpela,
ponovno bom lahko ljubezen začutila
ter srečna proti soncu odletela.

HIPI