Pozdravljena, Essentia, vsebina pesmi je izjemno potovanje v bolečino in propadanje, samo redki to zmorejo! Meni se zdi, da gre celo za dve pesmi - prva kitica deluje samostojno, prav tako druga. V prvi gre za zajedanje, za pesniški rentgen in diagnotstiko,  v drugi pa za odnos p. s. v posebnem stanju do zunanjega sveta. Morda bi bilo bolje, da ju objaviš ločeno? Kaj meniš?

Lp, Ana

Ana, hvala za komentar!

Res je, v pesmi sem hotela opisati zajedanje(prva kitica) in stanje, ki je neizbežno, odnos do zunanjega sveta (druga kitica).

Združila sem ju le zato, da bi bralec razumel, da gre za opis bolezni in doživljanje tistega, ki se z njo "spopada". 

Vidim, da to res ni potrebno, ker iz tvojega  komentarja razberem, da je to razvidno.

Hvala!

Ja, res je. Morda pa bi pesem  morala ostati kar v celoti -   razmislila bi le o nekem znamenju za pomisel, ki bi bralcu dalo možnost, da zamenja (med)prostora.

Ana

Razmišljam o tem, da bi drugi kitici dodala stavek- V Neizbežnem stanju, ki me ohranja budno, sem vezana na infuzijsko....

Ne vem, če sem dobro razumela kako zamenjati medprostora...

Aha, da bi nekako zapolnila prostor, ki deli kitici med sabo?

Mogoče- In še vedno živim. In potem grem na drugo kitico?

Na sredino čela

si zavrtala z ukrivljenim nohtom.

Na njem so bili še ostanki suhega blata.

Dolbla si čvrsto, do možganskih konic,

da so se živci krčili na centimetrske trakove.

Drobovje se je utekočinilo in iskalo izhod

skozi udrt, vozlast popek.

Izsesala si maščobo iz lasnih korenov,

da se ti je pocejala po bradi,

mimo uvelih dojk, vse do krempljastih izrastkov na nogah.

Prijemala si odmrle kodre in jih polagala na povešena ramena,

razgalila lobanjo, da jo prekrivam s pisano ruto.

In še vedno živim.

V Neizbežnem stanju, ki me ohranja budno,

sem vezana na infuzijsko cevko.

Kot novorojenec, ki je pričvrščen s popkovino

in srka tople tekočine,

sem prežeta s kapljami kemičnih zvarkov.

Ne maram obiskov starih ženic, ki se skušajo poistovetiti

z mojo bolečino,

usmiljenih pogledov, ki jočejo, ker jih spominjam na njihovo

usodo.

Ne maram lukenj v inkubacijski škatli, ki dovoljujejo oklevajoče dotike,

ne maram…

Pustite mi, da se pogovorim z lastnimi ostanki, da si zaželim lahko noč,

in naj traja…

Traja, vse dokler slinar, stenica, brezvestna pijavka, rak brez oklepa,

nepovabljeni gost ne zapusti zadnjega vlakna mojega doma.

Je smiselna delitev pesmi na dve kitici ali naj v tem primeru združim vse skupaj v eno?

Mislim, da je to super rešitev. In bi jo združila kar v celoto.

Lp, Ana

Hvala Ana!

Zelo sem hvaležna za pomoč in nasvete!

Objavljam popravljeno pesem.

lp, Essentia

Pesem, ki vzbuja strah (pred smrtjo), usmiljenje (do bolnih) in hkrti občudujoč pogum (do zapisovalke). Napisana v bogatem in natančnem jeziku, ki ne drsi v patetiko, pogumno se loteva teme, ki jo redkokdo uporablja. Pesem, vredna večkratnega poglobljenega branja. Čestitke,

Res izjemna pesem, Essentia. Bravo.

Lp A

Ana hvala za podčrtanko! Veliko mi pomeni tvoj komentar! 

Andrejka, hvala za čestitke!

lp, Essentia