Sonce je/sonca ni
Zavese motne,
čutara v rokah;
ti žejen si,
ker sneg se nikoli ne topi,
sneg ne ovene,
sneg se ne posuši.
Žejen si ,
a čutara je prazna,
le mrzel sneg ogreva ti telo;
izolacija 0,11W·m−1·K−1;
motno nebo,
črni oblaki.
Laneno seme čuvaš v rokah,
v srcu,
globoko v sebi.
Lan ne raste –
premrzlo je,
prepozno je,
ker ni pomladi.
Podočnjaki in črte na očeh,
ker si buden,
a sonca ni.
Sonce je!
Kdaj spustil žarke boš da svetijo,
da grejejo, žarijo?
Sonce čaka,
a ti sanjaš in pozabljaš
kdo si.
urednica
Poslano:
02. 01. 2014 ob 17:01
Spremenjeno:
02. 01. 2014 ob 19:19
Pozdravljen, nobody,
všeč mi je atmosfera te pesmi. Morda le nekaj logičnih pripombic, ki zaškrtajo pri branju: sneg se nikoli ne topi? (morda si mislil, da se sneg zdaj ne topi - najbrž zaradi mraza ...) S podobami snega in lana gradiš občutenje hrepenenje po nečem, kar se ne more uresničiti, zelo prepričljivo - zato mi zadnji dve kitici nekako ne sodita v to pesem. Sploh pa ne zadnja, kjer nekako rezlagaš, kako je s soncem. Mislim, da to pesmi odvzame prej omenjeni čar. Razmisli, kako bi lahko pesem zaključil drugače. Je nujno, da ohraniš nek tretji izhod ali spoznanje lahko pride iz osnovnih simbolov snega, lana ali pa morda kar ostaneš v tem občutju, ne da bi ga skušal z neko (lažno) tolažbo ublažiti.
Lp, Ana
hvala, bom razmislil :)
lp. Nobody
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nobody
- 02. 01. 2014 ob 10:48
- Prebrano 676 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 25.32
- Število ocen: 4