Prepih cuka za lase,
mrzle roke tiščim v žepe,
v zvoniku odbije čas,
noč me odloži na breg –
tam vlada karminasta tišina.

Svet je spolzek od jutranje vlažnosti,
svit se obotavlja na robu noči,
mesec plava na robu razcefranega oblaka,
ob svitu se utegnejo odpreti zadnja vrata,
ko gledam, kako se jasnijo oblike iz kalne reke.

Ne opazim širokih nasmehov hiš,
roke, ki se je nalahno dotaknila zavese,
daljnovodi strmijo kot mrki spomeniki.
Vzpenjam se vse višje med skalne gmote,
molče se zasmejem čez vrtoglavo brezno.

Tu se veter poljublja s kamenjem,
misli smukajo sem in tja, ko prisluhnem vetru
in mimo obraza prijadra krokar,
zadere se, ker silim v njegov svet,
vse je del celote, kar spojim z razumom.

Z odločnim korakom stopaš po odpadlem listju,
ki presunljivo ječi pod tvojimi čevlji,
smeti po komaj obrnjenem listu novega leta,
krokar sluti o včeraj in predvčerajšnjim,
kamenje poje v vetru, ki ti komaj zgane lase.

ius