VREČICA VSEGA DOBREGA
Spodrsnem, padem, hlipnem
In se nezavedno poberem.
Še nekaj stopinj
In že ob postelji tvoji klečim,
Ihtávo, neznosno glasno, hvaležno
Molčim.
Si vrečica vsega svetlega,
Dobrega, kar premorem
V svoji majhnosti.
Moj sin.
In se nezavedno poberem.
Še nekaj stopinj
In že ob postelji tvoji klečim,
Ihtávo, neznosno glasno, hvaležno
Molčim.
Si vrečica vsega svetlega,
Dobrega, kar premorem
V svoji majhnosti.
Moj sin.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
- 14. 11. 2008 ob 22:36
- Prebrano 1207 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 403
