ptica človek žaba
nemirni duh se ostri
na papirju na škarjah na kamnih
nabranih v močvirju
skuhaj mi potočnega raka
opazujem te skozi reže praprotnih listov
kako grizljaš sladko lubje mladih brez
zima
brez snega -
okostja dreves češejo zrak
gosta gnezda belih omel
pojejo pesem
ptici
človeku
veter zavija
ne moreš
ne moreš se odlepiti
tolmun je zamrznjen
ob regljanju ti ledenijo žile
Pesem, ki je na prvi pogled osebna inventura, hkrati pa apokaliptično preštevanje preživelih v močvari regljanja. Dovolj odprta, da omogoča interpretacije od mikro do makro sveta bralca (in ustvarjalca). Prezimitev deluje tudi kot simbol prebiranja notranjega zvenenja (in na kakšen način bo, če sploh bo, izzvenelo navzven). Čestitke,
Ana
Hvala za komentar Ana, in ob tej priložnosti tebi in vsem drugim pesemsijevcem tudi uspešno, srečno, debelo, razveseljeno, mnogobralno, hitroprstno in po izbiri še kakšno 2014!
Lp, A.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!