Kratke sence popoldneva
v beli srež so se zarile,
mrzlo sapo pomodrile,
zatemnile klic odmeva.
Hladno sonce, skoraj belo,
mlahavo po svodu lazi.
Sluz megle za njim se plazi,
medel sij bo zdaj zdaj vzelo.
Jek koraka ne odmeva,
ne skovik zaspane sove.
Sence, sence, vedno nove ...
Nežna brezica sameva.
Nič v naročju, smisel vene.
Groba noč se približuje.
Zadnje rime oblizuje.
Pesem zdrsne mimo mene.
Poslano:
29. 12. 2013 ob 16:46
Spremenjeno:
29. 12. 2013 ob 19:40
Recimo temu haiku, pregneten v formo slovensko podalpskega občutja v ritmu in rimah. Rutinirano. ;)
zanimiv pogled na pesem, Peter, moram reč, da mi je dal misliti ...
:)
Lp lidija
Ah... nisem imel namena poganjati sivih celic. Fajna pesemca je, no. Res tako mislim. Eni bi se vse življenje na zobe metali, da bi kaj takega spravili skupaj.
Peter, v smeh me spravljaš :)))!
To prav sedaj potrebujem!
Lp, lidija
Pa sej se kar naprej smejiš s tote slike tu..
:))))
Ja, to pa. Sej zdej se smejim tud tko .. ;)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!