Kot ena prazna flaša tu čepim,
Ki so tukaj jo pustili,
Ker vse kar dobrega bilo je v njej,
So zdavnaj že popili.

Pa kaj kot flaša!
Niti flaša ne.

Flaša da kar ima,
Pol se mal še sveti,
Pa pri mir stoji,
In prav briga jo,
Kaj se z njo zgodilo bo.

Lahko jo treščiš v tla,
Prekrasno zazvončklja,
In če je sreča ta,
Da sonce jo obsije,
Tisočero koščkov stekla
V pozdrav mu žarke lije.

Kaj Nataša da, ko nič več nima v sebi?
Sveti se nikakor ne,
Če še bolj drgneš, loščiš.
Če treščiš jo ob tla,
Ob sončnem dnevu,
Nič ne bo sijala,
Ostala bo kar tam,
Smrdeči kup gnoja.
Ker vse kar imela je,
Je vse že dala.

Če kdo bi rožice sadil in rabi gnoj,
Naj pri meni se zglasi v vas,
En dan pred menstruacijo,
Takrat je najbolj pravi čas.
Pol stota ga dobi,
Brez cenkanja, zastonj, takoj.

nataša Herlec