Ob bregu reke nagiba se telo.
Hadni dež ga spira.
Telo osamljene duše
se po blatni ulici sprehaja.

Množica ljudi mimo duše gre,
nič ne stori, povsem slepa je.
Telo osamljene duše,
svoj obraz pred njimi skriva.

Na poti z dušo se srečam,
s pogledom name se zastre.
Telo osamljene duše,
želi, da nekaj mi pove.

Namenila bi duši nešteto besed,
a njeno telo je tako nemočno.
Telo osamljene duše,
bleda slika podobe je v dežju.

Duša potrebna je pomoči vseh,
ki brezglavo tavajo po mestu.
Telo osamljene duše
pred mano ustavi se in le gleda me.

Amina