Vedno je pil samo iz polnega kozarca. Obračal je steklenico z grlom navzdol in vedel, da bo črno ostalo barvasto. Z valovitim vzorcem na robu. Ker je prst lažje zalepil na umazan kozarec, ki že dolgo ni svetil. Megla ni bila pomembna, če je lahko gledal v grlo brez oči.

Srajco je menjal vsak ponedeljek in sredo. Včasih tudi v petek, če je bil vikend preblizu. Črtaste je vrgel v brezno z najdenimi predmeti in nastavil roki za enobarvno. Ramena je pustil za kasneje. Če ga je vmes nekdo vprašal po sivih stvareh, je skomignil z glavo. Ali z naročjem, ko je bilo prazno.

Rad je hodil po tleh. Le če se je zmotil, je zabredel v višine, iz katerih se je komaj izmozgal. Takrat so hiše rastle na sveže kuhani juhi, jedli smo jo počasi in svečano. Najbolj je napredoval po travi, verjetno mu je dišal beton, ki se je igral ob njej. Med zdrsi je najel preprogo za umetni pristanek.

Tiste gibe je začenjal  v temi, končal jih raje ni, zato je v njegovi sobi vsak dan dišalo po nebesednih pogovorih. Pred znanci se je postavljal, našli so logično napako in ga spraševali po razliki med njim in njegovim. Povedal je, da ima rad svoj ljubljeni počitek z imenom po.

Nekoč je brez pomisleka prestopil z ene mize na drugo in uprizoril pravi bojni trenutek, ko se je razpotegnil. Dlan je imel še vedno obrnjeno navzgor, lahko smo sledili njegovi življenjski nogi, ko je odkorakala. Šepajoč. Do zadnje bergle. Trda kot pesem v krivini.

Vesna Šare