Okna so dobila modrino z oblaki,
tla gladko nosijo prihajajoče čevlje,
kuhinja diši po cimetu in zelju,
posteljnina se je obesila v brezvetrje,
iz pečice ječijo kapljice maščobe,
med rahlimi orehi komolči vanilija,
bel prt umirja odblesk stekla
v katerem cvetijo klinčki.
Širok šal zadovoljstva ovije težka ramena,
morda se ji le zazdi, da sliši
naj ne uničuje vzdušja
z očmi, ki se obešajo pod veke,
na ta lep in topel večer
poln dobrot in nesebične dobrote.
Ne ve, ali je padla božična zvezda z drevesca,
ali je utrinek švignil čez nebo,
vase šepne željo,
da se vračajo k njenima rokama,
sklenjenima, da objemajo.
Poslano:
24. 12. 2013 ob 10:35
Spremenjeno:
24. 12. 2013 ob 20:02
<iframe src="http://www.youtube.com/embed/lATHpG55U78" allowfullscreen="" frameborder="0" height="315" width="560"></iframe>
Poslano:
25. 12. 2013 ob 14:04
Spremenjeno:
25. 12. 2013 ob 16:35
Hvala vama.
Kot bi imela več parov rok postori vse kar verjame, da je treba, kar drugi pričakujejo in tudi sama želi za njihovo lepše. Utrujena postane uničevalka, pa vendar odpušča in hoče objeti, le dve roki ima, objema pa z mnogimi, ki jih sebični ne vidijo. Dve stiska v molitvi, da se vračajo, brez drugih pričakovanj. Zgodba mnogih babic in mater. Ki jim potem porečejo...saj ti ne bi bilo treba. Pravzaprav nič novega :) itak je skomercializirano vse....bogovi, materinstvo, bozic je zdavnaj popila coca cola, kaksna sablona vec ne more skoditi......
Lp in lepe dni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!