Kot piš, kot senca mi sledi,
Kjerkoli sem, ob meni bdi.
Zvečer ko spat grem,
Je z menoj,
Zaziba v mir me in pokoj,
Neviden, tih,
Breztežen, nem,
Kot bi sploh ga ne bilo,
Pa je, to vem!

Sem hotela ga razkrinkat,
Vedet kdo to je,
Z obraza masko strgat,
Pogledat v oči.
Ga po imenu prašat,
Poslušat njegov glas,
Ga za roko stisnit,
In zamerkat njegov stas.

Pa se skriva,
Noče se razkrit.
Mene pa zavija,
V brezčutno, breztežno, prosojno nit.
Če hočeš, pa kar tukaj bodi,
Ne motiš me tako krotak,
Bom umirila se,
Ti stopila v korak,
Pa bo, kar bo.

Mogoče si pa angel,
In vedno tu boš in nikoli te ne bo.

nataša Herlec