Sprehaja se po stopnicah

proti svetlobi, ki se blešči

nekje med drevesi na vrhu,

med snopi žarkov,

ki osvetljujejo pot navzgor,

med gručami zelenega,

prosojno vijolično

(Ne)bitje dneva in noči.

Igraje preskakuje stopnice

kot nekdaj plešoči odsevi

ujetega sonca v ogledalih

in v radoživih otroških očeh -

   kot zajčki na stenah,

   na podu in še kje,

   tako se igrivo trepetaje

   igrajo odsevi

   skrivnostnega bitja luči

   in senc

   in teme -

na z odpadlim listjem posutih,

z mehkim mahom obraslih,

vzpenjajočih se gozdnih tleh ...

Ljuba Rebolj