Zmanjkalo mi je domišljije,

zdaj bolj resno gledam na ekran,

papir ostaja prazen

in v moji duši nocoj ni pesmi,

tako realno se počutim,

tako resnično,

da ne morem dvigniti peruti,

ne morem poleteti

naproti zvezdam,

niti se ne morem

pogovarjati s tišino,

vgnezdila se je vame,

kakor močna korenina,

ki je višek in ker je brez prostora

se dviguje iznad zemlje,

pokajo betonske plošče

in nikomur se ne smili drevo,

čeprav je bolj živo od ulitega betona,

čudi me, smo se res tako navadili

na umetne stvari, da več ne čutimo,

da več ne vidimo narave,

da jo ignoriramo,

kvečjemu če gremo v gozd

se zavemo, da obstaja

tudi drugačen svet

od postavljenih hiš

in umetne trave,

pristrižene kot da bi frizer

delal frizuro na zemlji,

da predrugači naravo,

da bo rastla kakor

mi hočemo, ne kakor

stvarstvo ustvarja

po svoji svobodi,

te je zmeraj manj

stiska nas civilizacija,

smo kakor v škatli,

lepo zapakirani,

le nihče jih več ne odpira.

IŽ-lev