sence postav
spominjajo na
jato zmedenih rib
noč poveša usnjate veke

lov se začne
moj korak je lahek
zagrizeš se vame
in te komaj prenašam

udarci svetlobe
so grenko zdravilo
pogled ubija
n e p o v rat no

lepa beseda
v tej deželi
še za v čevelj ni dobra

odpiram ti vrata
sem že skoraj doma

sva iz ljudstva
trgovskih pomočnikov
in priklanjalcev

prebivava v mrtvem rokavu reke
ki napaja vodnjake želja

brezno