zelo lepa

lp, M

Hvala!

Lepo bodi!

Essentia

Pozdravljena,

ob tejle bi se malo ustavila. Veliko obeta, a ob "drugem pogledu" razkrije tudi več hib ...

Na ločje se oprijema tišina.

Jezikovna okornost. Na ločje se prijema ALI Ločja se oprijema

Gladko drsi

preko stebel,

njen obraz

brezbarvno polzi

skozi mrak.

Semantika: če se (o)prijema, kako potem drsi in polzi?

Besedišče: drsi, polzi sta sopomenki - preobilje.

Na ločje seda mirnost trenutka,

boža skalo

in gladi njeno ostrino.

Medtem ko se mi zdi prvi verz pesmi super (razen tiste jezikovne reči), me tu zmoti - sedati na ločje (kako? morda malo preveč "nasilno" ... morda lega?) - in zveza "mirnost trenutka", zveni tako "tehnično", morda miren trenutek, a tudi to se mi ne zdi ravno super. :))

Semantika: kako v vse to "uleti" skala?

V harmoniji spečih besed

postoj,

da ne preslišiš tišine.

Morda raje v prvi osebi, da ni tako "poučno"? (postojim)

Harmonija spečih besed se mi zdi preobloženo.

"Prisluhniti tišini" (ti imaš sicer drugo besedo, a iz iste bes. družine in s sorodnim pomenom) je obrabljena besedna zveza. Predvsem pa me zmoti tu spet tišina. Je v naslovu in prvem verzu. Nato se njen motiv razdrobi, tu na koncu pa je uveden, kot bi bil nov, kar ni. Bolje bi bilo slediti motivu tišine skozi vso pesem in bi se lahko zaključila ... da je ne preslišiš. (S tem tudi razpoloviš kliše. :))

V premislek ...

Lp,

Kerstin

Aleksandra, hvala za komentar oz. popravke! To mi veliko pomeni!

Pošiljam popravljeno različico pesmi. Še vedno sem" pripravljena" na popravke če bo potrebno.

Razmišljam tudi o spremembi naslova, ker se dejansko ta beseda ponovi 3 krat.

Mogoče PREKRITI ŠEPET (glede na to, da v bližini jezera in ločja ni (skoraj) nikoli nekega hrupa-prisoten pa je šepet. Tega pa je tišina prekrila.:)

Ločja se dotika tišina.(mogoče je bolje dotika, da potem lahko drsi naprej?)

Gladko drsi

preko stebel,

njen obraz

brezbarvno odseva /ali se brezbarvno širi?

skozi mrak.

Na ločje lega milina,

boža gladino jezera 

in prekriva šepet.

V harmoniji spečih besed

postojim,

da ne preslišim tišine.

 Hvala!

Essentia

Ti bom napisala, kako si sama predstavljam ...

Ločja se dotika tišina.

Gladko drsi

preko stebel,

njen obraz

brezbarvno seva

skozi mrak,

prekriva šepet.

Med spečimi besedami

postojim,

da je ne preslišim.

Aleksandra, čudovito!

Popravljam pesem.

Hvala za pomoč!

Essentia

V naravo umeščeno doživetje tišine, ne kot praznine, odsotnosti zvoka, temveč kot nečesa, kar je treba slišati. Jedrnato in sveže.

Aleksandra, s tvojo pomočjo...

Hvala, zelo sem vesela!

Lp, Essentia