
Ko ponorela čreda zvezd drvi
preko razpotegnjenih oblakov sanj,
ko neučakane roke in nemirni prsti romajo
po zemljevidih razžarjenih teles,
ko razposajena pesem na plesišču prevpije
komaj vkorakano jutro,
da živopisana garderoba lahkomiselnih metuljev obvisi
na prebujenih vejah, ki hlastajo po še enem grižljaju
sonca s tvoje oglodane dlani, mrtvak.
Vejica v zadnji vrstici je odveč.
Tole:
... pesem prevpije
na plesišče komaj vkorakano jutro,
pa bi se po moje bolje glasilo:
... pesem prevpije jutro,
ki je komaj vkorakalo na plesišče.
LP, mcv
Marko, ob branju te dobre pesmi sem na koncu vseh naštetih odvisnih stavkov pričakovala nek obrat, nek zaključek, ki bi zaokrožil občutenje odtekanja mladosti in njeno ost. Razen, če pesem pričnem brati z naslovom vred. Upam, da me razumeš.
Lep pozdrav
Andrejka
Hvala vama modricvet in Andrejka za pozorno branje, nekaj sem še popravil. Se priporočam še naprej za kakšno konstruktivno opombo.
Sicer pa naj vsak bere kot se mu zahoče.
lp, marko
Andrejka, seveda lahko bereš z naslovom : ) In ost je lahko mladost sama : )
Lp, Marko
Pesem mi je zelo, zelo všeč, saj je hlastno žvignila po še en grižljaj komentarja prevzetega bralca (hotela sem se malo "poigrati" z zaključkom pesmi, ki mi je še najbolj ugajal).Eh, ta bralec sem jaz, ki se je za hip potuhnil v garderobi lakomislenih metuljev, a je ugotovil, da oglodane dlani strašijo njega strega, kot bi tudi vse mlade, ker mladost je (MLAD)OST.SI. Tako sem začutila pesem čeprav je mogoče nisi tako zastavil. Kot si rekel, naj vsak bere po svoje.
lp
Ida Oz
Ida, najlepša hvala za dotik : )
Najpomembneje je, da se te je pesem dotaknila, pa ni važno na kakšen način : )
Ostani v cvetju : )
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!