Čas je za spremembe,
nič več postankov za dileme,
ki me le utesnjujejo in prepričujejo,
da ostanem prikovan na tleh
namesto, da bi kot orel vzletel
in si ogledal svet z drugimi očmi;
z očmi plenilca in ne žrtve.

Nebo je prostrano neporisano platno
in nanj bom nanašal barve
od današnjega dneva naprej ter
vse drugi dni bruhal žolč,
ko me bo tako zagrabilo,
če se mi bo življenje ljudi preveč zagabilo.

Z zavidanjem si ogledujem platna ostalih
in vidim, da sem v velikem zaostanku,
tako čustveno kakor fizično,
tvegati kaj več od vsega bi bilo rizično,
a le tako bom uspel prebroditi do konca
z nasmeškom na zagrenjenem obrazu
kjer se že senčijo kadilske gube in
povešena koža uvelo binglja s podbradka.

Preživel bom s tabo vse lepe trenutke,
in lepoto hranil za osnutke
sveže zacahnjenih prispevkov,
ki niso nič drugega kot posvetila
tvoji ljubezni ter razumevanju
ene in edine nerazrešljive uganke —
mene.

neartist