Izpod krošnje drevesa
me zaobjela je močna svetloba.
Hodim po poti
obsijani z mesečino hladne noči.

Visoko nad parkom mesta
poletita dva goloba.
Do modre zvezde
me le še piš vetra loči.

Nočno sonce stkalo mi je preprogo življenja.
Postanem nje del v vsakdanjosti.
Zdaj polna trnov je moja postelja.
V praznino zašla je pesem radosti.

Odsev modre zvezde stene sobe krasi.
Nad mano tiha ljubezen lebdi.
Moj otok življenja v večnem vesolju postala si.
Nikoli pozabljena si Makanga v meni.

Amina