Ozek hodnik, visok kot nebotičnik,
je moja utrujena glava.

Od same napetosti in stresa
se mi vnovič svet podira,
na visokih stropih so sobne luči,
ki ne obsvetijo več zvezka v
katerega zapisujem ganjenja,
slepo tavam premražen, ker me tudi
peč poleg nog ne greje več.

Počasi umiram, sam in osamljen,
živel sem življenje kakor volk in
šele zdaj plačujem obresti, ki so višje
kakor strop na katerega rišem grafite.

Vrata so zaprta,
zaklenjena od zunaj,
hodnik in sobane se polnijo z dimom,
primanjkuje mi kisika,
le še uležem se lahko in
počakam, da mine.

Zapisi po stenah uokvirjajo moj svet,
kar sem povedati želel bo postalo
preteklost, spomeniki in ruševine.

Zakoljem ptico jutranjo,
pevko pomladi,
in ostanem zopet sam,
v modrih dnevih kjer
sonce ne posije,
dež ne osveži,
in smeh zamre v grlu kot
davno pozabljen odmev,
ki je bil krik moje bolečine.

neartist