Držim tvojo dlan,

zate še hranim

resnico.

Božam tvoje lase,

tako krhki se zdijo.

Tvoje telo

pokrijem

z debelo odejo.

Sama te ne morem ogreti.

Iz cevke

zaustavim kapanje,

nežno odstranim

iglo z metuljčkom.

Drugače ne znam,

čeprav vem,

da bolečine

ne moreš čutiti.

Niti veke

nisi utegnila

odpreti,

tako mirno

si spala.

Tvoje oči bodo

zrle v nov svet.

Nekam moraš oditi.

Najina zgodba

ne pozna dobrih vil,

zato jo je bilo

toliko težje brati.

Nekam moraš oditi.

In če se vrneš,

povej,

če boš želela

bom odšla s tabo.

Martina Pavlin-Essentia