V pomladnem jutru sva se sprehajala
ob nogah naju je rahla meglica obdajala.
Drevesa mogočna, v cvetju pomladi
ve ste gotovo že tukaj sprehajalce zabavala!
Stojimo že leta tu, a ne brez zabave,
ptičja gnezda na svojih vejah, vsako pomlad, smo zibala.
Pod zelenimi vejami sva drug ob drugem stala,
srca nemirna so najina v dišavah cvetja utripala.
Trenutek napet do neskončnosti
Za naju se Zemlja ni več premikala.

Tomaž Jevšenak