Bridget Jones se v svoj dnevnik joka,
Solze mažejo ji črke,
Hlipa, smrka, pritajeno stoka,
Od kozarca rob ji riše brke.

»Še en šluk bom zlila dol po grlu,
Naj me alko k vragu nese!«
Misli Bridget že kar dobro nacejena.
»Brez moža in kupa dece,
Res ni več mi do živlena.«

Sploh ne vidi, da je mlada,
Dedcem se iz ust cedijo sline,
Da lahko še v mini kiklo skoči,
In zaguga vse obline.

Ljuba moja nehaj jokat!
Hitro lice si obriši.
Prišel bo tisti, ki ti deca bo naštepal,
Še dost kravala bo pri hiši.

Pri križih treh še nič ni zamujeno,
Kasneje boš spet solze lila,
Ko vse kar maš in več, otrokom daš,
za ljubezen njim, pa le prezir dobila.

Pojma nimaš kako je pol,
Ko noge nekdaj lepe, postanejo le pripomočki,
Ki s kožo suho so ovite,
Samo še skrbno v hlačah, pred pogledi skrite.

Kako je pol, ko žrebcev pravih ni več na vidiku,
Če slučajno kdo se kje pojavi,
Pa je poročen tako zelo,
Da te le ob glavo spravi.

Boš že še vidla, kaj bo pol,
Ko končno boš spoznala,
Da nisi sama ta trenutek zdej,
Da vedno bla si in vedno sama boš ostala.

Nehej jokat , no,
Boš rajši pol jokala.

nataša Herlec