Propad simbolističnega sranja
Berem Bukowskega.
Ne morem nehati.
Vsako mojo misel sprevrača
in naenkrat ne vem, zakaj se sploh smejem …
Nekaj je bilo s konji in potem ženske
pa pretep in vodka z vodo pa spet ženske,
nek ljudožerec pa pisatelj, vedno je pisatelj
ali pesnik … nadleženo je že.
Ne morem nehati.
Ko napišem ženska, pred menoj v trenutku leži še cigaret
in on, kako si ogleduje njeno zaobljeno rit
in si misli, da v bistvu vsaka čaka ravno na njega
s ceneno srajco in vonjem po pivu …
Kje je pravzaprav smisel?
(se prebije skozi cigaretni dim staro vprašanje …)
On, on in samo on.
Ničesar drugega ni … še vojna je pretveza za njegove ideje.
Ne morem nehati.
Zalotim se, da so se mi stavki razbili,
da je simbolistično vse crknilo,
da je prekleto vsaka druga beseda
in da popizdim vsakič, ko se vejica napiše narobe.
Ne morem nehati.
Prekleto sranje.
Poslano:
15. 12. 2013 ob 09:26
Spremenjeno:
15. 12. 2013 ob 12:07
Smisel?
V ludizmu, kot takem, v "pripovedni" prozi porinjeni v pripovedništvo "do absurda", v sami formi, ki razkriva (neoliberalistični) cajtgajst skozi "izreko" navideznega disidenta, ki parazitira na dodani vrednosti kapitalistične družbe in sicer s spodnje strani. Kot trakulja, ki se samo daljša in daljša in daljša kot takšne (tudi njegove) zgodbe. (Mogoče je bil en "vrhunec" pri nas, s takšnimi "pripovedmi dosežen v hiperprodukciji Dr. romanov (še v onem sistemu, ki je že bil na poti "sem")..)
Preizpraševanje o smislu (tega) početja, je točka, ko je nastala ta pesem, torej točka, ko se je z zrcala počasi razblinila para in je postalo vidno tudi tisto, kar je za našimi hrbti, če (se) ne gledamo v oči.
Meni pesem zato zelo "štima". In je aktualna in angažirana, čeprav je potegnjena iz plesnivega minulega časa in pisca Bukowskwga, ki je hkrati tudi naš čas.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 14. 12. 2013 ob 11:44
- Prebrano 875 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 259.11
- Število ocen: 10